Opis

Veliki voluhar

Taksonomija

Latinsko ime: Arvicola terrestris Linnaeus, 1758
Angleško ime: european water vole
Nemško ime: Ostschermaus
Klasifikacija: Muridae, Rodentia, Mammalia, Chordata, Animalia
Catalogue of Life

Opis

Osnovni podatki

Frekvenca: pogost
Skupina organizmov: sesalci
Tip organizma: rastlinojed

Razširjenost:

Razširjen v Evraziji. Pri nas na celinskem območju do višišine 1200 m, na njivah, poljih, vrtovih, obrežjih stoječih voda.

Morfologija:

Največja Evropska voluharica. Dolžina trupa 12-20 cm, dolžina repa 7-11 cm, masa 80-180 g. Hranijo se s hrano, ki je bogata s celulozo. Zato imajo prilagojeno zobovje: meljaki stalno rastejo, njihova grizalna površina ima nagubano sklenino. Barva telesa je variabilna, od rumenkasto rjave do skoraj črne, rep je daljši od polovice telesa, uhlji so skriti v dlaki, glava je okrogla, smrček top.

Biologija:

Aktiven je ponoči in podnevi. Dobro plava, koplje obsežne podzemne rove z gnezdom in shrambo. Rovi so plitvi in jih lahko na površini sledimo po dvignjeni zemlji. Občasno, kot krt, izrine odvečne kupe zemlje. Pari se od marca do oktobra, brejost traja 21 dni, koti 3-4 krat na leto, 2-10 mladičev. Ti so spolno zreli po 9-10 tednih ali jesene istega leta. Živijo približno dve leti.

Obseg poškodbe:

Nasadi topolov in vrb se lahko posušijo. Večje škode delajo v vrtovih na sadnem drevju.

Opombe:

Hrani se z obržnimi vodnimi rastlinami, pozimi s koreninami, skorjo in poganjki. Ob poplavah obhrizejo skorjo višje v krošnji, kamor splezajo.

Del rastline:

korenina
poganjek
skorja

Gostitelji:

Salix
Populus
Prunus padus
Pinus sylvestris
Ulmus
Betula
Fagus
Prunus avium
Pseudotsuga menziesii
Quercus
Carpinus
Pyrus
Sorbus
Fraxinus excelsior
Juglans nigra
Picea abies
Larix

Razvojna faza:

vse razvojne faze

Simptomi:

obžrt: korenine, skorja

Slikovno gradivo


Veliki voluhar: odrasel osebek (foto. Pingstone Adrian)	*Veliki voluhar (Arvicola terrestris)*: odrasel osebek, samec, iz zbirke Maje Jurc, Ljubljana (foto. Jurc Maja)

na vrh strani