domov
www.zdravgozd.si

Sibirska svilena kokljica

Latinsko ime: Dendrolimus sibiricus Tschetverikov, 1908
Angleško ime: Siberian coniferous silk moth, Siberian larch caterpillar, Siberian lasiocampid, Siberian moth, Siberian silk moth
Klasifikacija: Lasiocampidae, Lepidoptera, Insecta, Polymeria, Animalia

Osnovni podatki

• Frekvenca: zelo pogost
• Skupina organizmov: žuželke
• Tip organizma: defoliator
• Vrsta prehranjevanja: primaren parazit

Razširjenost:

Vrsta je razširjena v Rusiji (območja zahodno od Urala preko celotnega azijskega dela Rusije do republike Primorsky Krai na Daljnjem Vzhodu, razen območja na skrajnem severu), v Kazahstanu, na severu Kitajske, v Koreji in na severu Mongolije. Vrsta naj bi izvirala iz Sibirije in se vztrajno širi proti zahodu s hitrostjo približno 12 km na leto, po nekaterih ocenah celo 40–50 km na leto. Najbolj zahodno, kjer so se do sedaj pojavili izbruhi prekomerne namnožitve te vrste, sta Permski kraj in Udmurtija v Rusiji, vendar so bili posamezni osebki D. sibiricus najdeni tudi približno 1000 km bolj zahodno. Leta 2001 so v feromonskih pasteh v bližini Moskve našli samce. V EU vrsta še ni bila najdena. D. sibiricus je uvrščen na seznam I/A.1 Direktive Sveta 2000/29/ES.

Biologija:

Razvoj osebkov traja 2–3 leta, prezimujejo pa v stadiju gosenice. V posameznem delu leta lahko v sestoju najdemo več različnih razvojnih stadijev hkrati. Zgodaj spomladi in pozno jeseni so najbolj opazne predvsem gosenice, ki po deblih migrirajo iz prezimovališč v tleh v krošnjo (spomladi) oz. se umikajo iz krošnje v prezimovališča v tleh (jeseni). Poleti je najbolj ugoden čas za iskanje odraslih osebkov. Za spremljanje teh se uporabljajo feromonske pasti, ker pa so metulji aktivni ponoči, se za ugotavljanje njihove prisotnosti uporabljajo tudi svetlobni šotori. Podnevi je v tem času prisotnost vrste mogoče ugotavljati na podlagi prisotnosti odraslih metuljev na lubju, ter skupkov jajčec in velikega števila gosenic na iglicah in poganjkih. Pozno spomladi in poleti so v krošnjah prisotni tudi kokoni z bubami. Pozimi na prisotnost vrste kažejo gosenice, ki prezimujejo v tleh.
Širjenje vrste na nova območja je mogoče po naravni poti z aktivnim letenjem odraslih metuljev ter s prenosom s pomočjo zračnih tokov. Odrasli osebki so namreč dobri letalci in po nekaterih podatkih lahko na ta način povečajo svoj areal tudi do 100 km na leto. V zadnjih desetletjih širjenje vrste dodatno omogoča človek z globalnim transportom. Po tej poti je vnos vseh razvojnih oblik D. sibiricus v nova območja mogoč s premiki gostiteljskih rastlin, predvsem sadik in božičnih dreves, ter z vnosom hlodovine, neolupljenega lesa, izdelkov izdelanih iz lesa gostiteljskih rastlin ter lubja.

Ekonomske posledice:

Ima velik reproduktivni potencial, saj samica lahko izleže 200–300 jajčec. Značilni so ciklusi postopnega večletnega naraščanja populacije, prekomerne namnožitve ali izbruha, ki traja 2–3 leta, ter relativno hitrega propada populacije. Izbruhi se pojavljajo periodično na približno vsakih 10–11 let. Pogosto se pojavijo po dve- do triletnih obdobjih sušnega stresa. Izbruhi zajamejo obsežna območja, vrsta pa lahko napade in popolnoma uniči tudi povsem zdrava drevesa, zato napadi te vrste pogosto vodijo v popoln propad celotnih gozdnih sestojev.
Propad dreves je posledica obsežne in dolgotrajne defoliacije, ki jo povzročajo ličinke (gosenice) s prehranjevanjem, ter napada drugih gozdnih škodljivcev, ki je posledica oslabitve dreves zaradi napada D. sibiricus. Poškodovani in propadli sestoji so posledično bolj dovzetni tudi za negativne vplive abiotičnih dejavnikov, na primer gozdne požare. Ta vrsta metulja predstavlja tudi tveganje za zdravje ljudi, saj je telo gosenic tega metulja gosto poraščeno z dlačicami, ki so alergene in lahko pri ljudeh povzročijo močne alergične reakcije na koži in dihalih.

Ukrep:

Vzorčenje: V primeru, da opazimo defoliacijo, prizadeto drevo in tla v neposredni okolici natančneje pregledamo in poskušamo najti škodljivi organizem, ki je defoliacijo povzročil. V primeru, da najdemo osebke (katerikoli razvojni stadij), za katere bo obstajal sum, da pripadajo vrsti D. sibiricus, jih odvzamemo kot vzorec. Na terenu nabrane osebke shranimo v 70 % alkohol. Vzorce v roku 24 ur dostavimo v Laboratorij za varstvo gozdov (LVG) Gozdarskega inštituta Slovenije (GIS), kjer izvedemo natančno morfološko analizo. V tem času vzorci ne smejo biti izpostavljeni temperaturi nad 40 °C. Če vzorcev ne moremo pravočasno dostaviti v LVG, jih vzdržujemo v hladilniku pri temperaturi 4–10 °C.

Del rastline:

• list/iglica

Gostitelji:

• Abies
• Larix
• Picea
• Pinus
• Tsuga

Razvojna faza:

• vse razvojne faze

Simptomi:

• defoliacija

Kavčič A. 2016. Dendrolimus sibiricus. V: Programi preiskav škodljivih organizmov rastlin - leto 2016. Ljubljana, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: 34-40

Slikovno gradivo

Sibirska svilena kokljica: bube (foto. Baranchikov Yuri)	Sibirska svilena kokljica: defoliacija macesna zaradi napada (foto. Ghent John H.)	Sibirska svilena kokljica: gosenica (foto. Ghent John H.)
Sibirska svilena kokljica: jajčeca (foto. Ghent John H.)	Sibirska svilena kokljica: samec z zgornje strani (foto. Pest and Diseases Image Library -)	Sibirska svilena kokljica: samica z zgornje strani (foto. Pest and Diseases Image Library -)

Dodatne slike iz rod(ov) Dendrolimus. Št. slik:7 

na vrh strani

Pogoji uporabe    Piškotki    Kazalo    Skrbnik strani    Citiranje