Latinsko ime: Yponomeuta cagnagella Hübner, 1813
Angleško ime: spindle ermine
Nemško ime: Pfaffenhütchen-Gespinstmotte
Klasifikacija: Yponomeutidae, Lepidoptera, Insecta, Polymeria, Animalia
Osnovni podatki
- Frekvenca: zelo pogost
- Skupina organizmov: žuželke
- Tip organizma: defoliator
- Vrsta prehranjevanja: primaren parazit
Razširjenost:
Morfologija:
Biologija:
Adulti se pojavijo junija in jih v naravi vidimo do oktobra. Adulti so zelo podobni adultom drugih vrst rodu Yponemeuta, lahko jih ločimo po resasto obrobljenih prednjih krilih in resice so popolnoma bele. Aktivni so ponoči. Y. cagnagella ima enoletno generacijo. Kopulirajo hitro po ekloziji. Samice odlagajo 25-50 jajčec na gladko lubje mladih vej in na terminalne popke gostiteljskih rastlin od sredine junija do sredine julija. Jajčeca so ovalna, sploščena in prekrita z gumijastim izločkom iz zadka samic. Po treh do štirih tednih se izležejo gosenice (L1), ki prezimijo v skupinah na mestu izvalitve, prekrite z ostanki jajčnih legel na gostiteljih. Gosenice postanejo aktivne zgodaj spomladi, kar sovpada z začetkom odganjanja gostiteljskih rastlin in mlado listje obžirajo od osnove proti vrhu. Lističe lahko poškodujejo tako, da le-ti rjavijo in odpadajo. Po desetih dneh so gosenice velike 5 mm, rumenkaste s črnim ščitkom in črnimi oprsnimi nogami. Šele tedaj se začnejo zbirati v skupine na vejah in tam iz večjega števila listov oblikujejo zapredke.
Zapredku dodajajo nove liste in tako povečujejo gnezdo. Ko so vsi listi v zapredku požrti, zapustijo gnezdo in oblikujejo novega. Junija se gosenice zabubijo v gručah. V njih so svilnati kokoni urejeni v vrstah in so obdani s svilenimi nitkami zapredka in z iztrebki gosenic.
Naravni sovražniki:
Zapredkarji imajo v Evropi številne naravne sovražnike. Različne vrste imajo iste skupine škodljivih dejavnikov, ki pa se pojavljajo v različnem številu. Najpomembnejši in najučinkovitejši redukcijski dejavniki so različne vrste iz skupine os najezdnic (Ichneumonidae). Med njimi je Herpestomus brunnicornis (Gravenhorst, 1829), parazitoid larv in bub, zelo dobro prilagojen življenjskemu ciklu zapredkarjev. Leglico ima zelo kratko, vdira v kokone in lega jajca v bube. Diadegma armillatum (Gravenhorst, 1829) je parazitoid gosenic (Herard in Prevost, 1996), prav tako Itoplectis maculator (Fabricius, 1775), ki pa ima zelo širok spekter gostiteljev (Nierhaus-Wundervald, 1998). Muhe iz skupine muh goseničark (Tachinidae) so prav tako pomembni parazitoidi kasnejših stadijev gosenic. Številne vrste zemeljskih os (Chalcidoidea) pa so hiperparaziti pri zapredkarjih, kar pomeni, da zajedajo njihove naravne sovražnike. Predstavljajo učinkovit mehanizem, ki preprečuje, da bi se zajedalci zapredkarjev razmnožili v taki meri, da bi ogrozili zapredkarje. Zajedalec jajc Ageniaspis fuscicollis (Dalman, 1820) predstavlja izjemo tega pravila in zato je najuspešnejši reduktor populacije zapredkarjev. Ima izjemno razmnoževalno sposobnost – zaradi pojava poliembrionije se pri tej vrsti iz enega jajčeca razvije do 80 osebkov. Poleg tega je ta vrsta zelo selektivna pri izbiri svojega gostitelja in napada le zapredkarje.
Druga skupina pomembnih naravnih sovražnikov so plenilci (predatorji). Navadna strigalica (Forficula auricularia Linnaeus, 1758, Dermaptera) je plenilec jajc, prav tako larve navadne tenčičarice (Chrysoperla carnea (Stephens, 1836), Neuroptera: Chrysopidae). Drugi plenilci posegajo v populacijo zapredkarjev predvsem v fazi razvoja gosenic. V kolikor so sestoji gostiteljskih rastlin zelo presvetljeni in je vreme toplo so plenilci sposobni popolnoma uničiti praktično celotno populacijo zapredkarjev. Muha Agria mamillata (Pandelle, 1896) je pomembna plenilka in jo pogosto najdemo na zapredkih (Escherich, 1942). O pomenu ptičev pri kontroli zapredkarjev mnenja niso enotna.
Bolezni zapredkarjev povzročajo virusi, glive in ogorčice. Največkrat se ti dejavniki razširijo v populaciji v času najintenzivnejšega prehranjevanja, to je v petem larvalnem štadiju. Običajno povzročajo smrt gosenic v nekaj dneh. V kolikor okužijo gosenico virusi, se ta močno napihne. Ob najmanjšem dotiku se razpoči in razpršijo se zelo virulentne kapljice, polne virusov. Mrtve gosenice pogosto opazimo v velikih skupinah na zapredkih ali na listju. Take okužbe in množični pogini so predvsem pogosti v dolgih deževnih obdobjih ali v okoljih, kjer je velika zračna vlaga. Nemški raziskovalci (Purrini in Skatulla, 1977) poročajo o virusni bolezni - jedrni polihedrozi, ki je okužila vse stadije gosenic Y. padella (na Crataegus monogyna s.l.) in Y. evonymella (na Prunus padus in Salix sp.) v gozdovih v bližini Münchna. Omenjena virusna okužba je najpomembnejši povzročitelj mortalitete gosenic in predstavlja pomemben dejavnik prekinitve gradacije.
Obseg poškodbe:
Ukrep:
Zatiranja trdoleskovega zapredkarja ne priporočamo, saj gradacije ustavljajo že same namnožitve parazitov, parazitoidov in predatorjev, ki sledijo namnožitvam zapredkarjev. Tudi mrzlo in deževno vreme deluje inhibitorno na vse metulje in ustavlja namnožitve. Potekajo tudi poskusi z uporabo atraktantov na osnovi feromonov za skupino zapredkarjev. Kemičnega zatiranja v sestojih in urbanih področjih ne priporočamo.
Gosenic se lahko znebimo tudi na mehanski način, in sicer z ročnim pobiranjem gosenic in odstranjevanjem zapredkov z vej. Tudi ta ukrep je potrebno izvesti čim prej, ko listje še ni požrto in grmovja še ne ovija gost zapredek. Zapredki z gosenicami so namreč čvrsti in lepljivi, zato jih je zelo težko odstraniti, brez da bi poškodovali tudi rastlino. Poleg tega pa je trdoleska grm, ki lahko zraste tudi do 6 m visoko, kar dodatno oteži izvedbo takšnega mehanskega ukrepa. Je pa pri mehanskem odstranjevanju treba vedeti, da je trdoleska strupena rastlina, ki pri ljudeh in živalih lahko povzroči hude zastrupitve, zato je pri delu potrebna previdnost. Strupeni so vsi deli rastline, skorja, listi in semena.
Del rastline:
- list/iglica
Gostitelji:
- Euonymus europaea
- Euonymus japonica
- Euonymus
Razvojna faza:
- vse razvojne faze
Simptomi:
- defoliacija
- zapredek
Kavčič A., Kolšek M. 2016. Namnožitev gosenic trdoleskovega zapredkarja (Yponomeuta cagnagella) v Sloveniji v 2016. Novice iz varstva gozdov 9: 11–13 Povezava
Jurc M. 2016. Trdoleskov zapredkar (Yponomeuta cagnagella, Yponomeutidae, Lepidoptera) in sorodne vrste v Sloveniji. Novice iz varstva gozdov 914–19 Povezava
Slikovno gradivo
|
|
|
|
| Trdoleskov zapredkar: defoliacije navadne trdoleske (foto. Marion Lena) | Trdoleskov zapredkar: defoliacije navadne trdoleske (foto. Calow Graham) | Trdoleskov zapredkar: gosenica (foto. Kavčič Andreja) |
|
|
|
|
| Trdoleskov zapredkar: gosenice (foto. Jurc Maja) | Trdoleskov zapredkar: Gosenice na navadni trdoleski obžirajo liste (foto. Kavčič Andreja) | Trdoleskov zapredkar: gosenice se levijo petkrat, odrasle gosenice se zabubijo v skupinah, v zapredkih v motno belih kokonih, ki so zlepljeni med sabo v gručah (foto. Jurc Maja) |
|
|
|
|
| Trdoleskov zapredkar: Gosenice so popolnoma obžrle in prepredle navadno trdolesko (foto. Kavčič Andreja) | Trdoleskov zapredkar: gosenice v zapredku – glava, predprsje in analni pokrovi so črni, mlade gosenice so temnejše (foto. Jurc Dušan) | Trdoleskov zapredkar: močne defoliacije navadne trdoleske (foto. Marion Lena) |
|
|
||
| Trdoleskov zapredkar: odrasle gosenice so dolge 18–22 mm, rumeno sive do zeleno sive, z črnimi pikami (foto. Jurc Dušan) |
Dodatne slike iz rod(ov) Yponomeuta. Št. slik:8 
na vrh strani