Varstvo gozdov Slovenije

Ugotovitev trepetlikovega raka v Sloveniji

Avtor(ji): Dušan Jurc
Leto: 1987
Ključne besede:
Vzpetina Kekec in Banjska planota, GGO Tolmin, trepetlika (Populus tremula), trepetljikov rak (Hypoxylon mammatum)

OCR besedilo:
!.' ..... , ~A~81-03AbZ., INšTITUT ZA GOZDNO IN LESNO GOSPODARSTVO PRI BF 61001 LJUBLJANA, VECNA POT 2 P. P. 523-X, TELEFON 268 963 " r Tov.Zvone NASTRAN Republiški komite za kmetijstvo , gozdarstvo in prehrano Parmova 33 61000 LJUBLJANA Ljubljana, ........ 7 Vaš znak: Naš znak: J ZADEVA: Ugotovitev trepetlikovega raka V četrtek,5.3.1987 nam je tov.Gabrijel Seljak,dipl.inž.agr.,svetovalec za varstvo rastlin Kmetijsko veterinarskega zavoda v Novi Gorid sporočil, da je v sestoju s trepetliko na Kekcu pri N.Gorici našel in determiniral glivo Hypoxylon marmnatum (Wahlenberger)Miller.Glede na določila zakona o varstvu rastlin pred boleznimi in Škodljivci,ki ogrožajo vso državo (Ur.l.SFRJ 1982, št. 73,st.1783-1794)in glede na sezna'TI karantenskih in gospodarsko Škodljivih rastlinskih bolezni in Škodljivcev (Ur.l.SFRJ 1983,št.13,str.293-296), ki uvršča glivo H.mamrnaturn med povzročiteljice karantenskih bolezni, smo v najkrajšem času organizirali terenski ogled prizadetega sestoja. Pri ogledu 10.3.1987 smo sodelovali poleg tov.G.Seljaka še mag.Jože PapeŽ,dipl.inž.,vo dja gojenja pri SGG Tolmin ,tov.Lojze Grubelnik,gozdarski tehnik IGLG in mag.Dušan Jurc, dipl.biol.,IGLG. Poleg sestoja na Kekcu smo pregledali še dva sestoja s trepetliko na Banjski planoti, ki se imenujeta Baske in Vodice. Na vseh treh pregledanih lokacijah se trepetlika (Populus tremula)množično suši.Nabrali smo trosnjake glive, ki je zrasla na lubju posušenih delov tre petlike,in po mikroskopskem pregledu nabranih vzorcev ter ob upoštevanju sim ptomov sušenja trepetlike,se strinjamo z ugotovitvijo,da je povzročiteljica sušenja zajedavska gliva H.mammaturn. Bolezen, ki jo povzroča omenjena gliva smo poimenovali trepetlikov rak. Z ozirom na telefon.razgovor s tov. Grujicem iz Zveznega komiteja za kmetijstvo o postopku pri determinaciji ka rantenske bolezni smo 13 .3.poslali vzorce trosnjakov trem strokovnjakov fitopatologom: prof.dr.Jožetu Mačku,Ljubljana,dr.Vladimirju Lazarevu,Sarajevo in dr.Draganu Karadžicu,Beograd, ki nam bodo sporočili svoje mnenje o pravil nosti dete~minacije (vzorce smo sterilizirali s 70% etanolom). UD 604 84 17. 3. 87 ············· 19 2 Opis trepetlikovega raka in glive, ki ga povzroča povzemamo po literaturi, ki je navedena na koncu prispevka. Gliva H.mammatum okuži lubje drevesa skozi rane z askosporami. Najprej se ~ na mesta okužbe lubje rahlo ugrezne, postane rumenooranžno in izoblikujeJrakasta rana. Njena oblika je pravilno ovalna ali pa je rob zvežen, pogosto je tudi rahlo izbočen. V središču rakave rane je pogosto odmrla veja, manjša rana ali poškodba, ki so jo napravili Škodljivci. Iz roba rane, na prehodu iz odmrlega v zdravo lubje, se včasih cedi kisel, rjav sok. Spomladi ali jeseni v prvem letu po okužbi se zgornji sloj odmrlega lubja v tanki plasti raztrga. Pod njim je gost, blazinast, temnosiv aličrn splet podgobja glive, na katerem se oblikujejo številni nespolni trosi (konidiji) . Konidiji niso pomembni pri širjenju bolezni. Odmiranje lubja napreduje najhitreje poleti in lahko v eni sezoni doseže nekaj 10 cm. Hitreje napreduje proti krošnji kot proti tlem. Odmrlo lubje postaja rjavo ali črno, vzdolžno poka, se cefra in odpada. Redko se na robu rakave rane oblikuje močan kalus. Z največjo gotovostjo in najenostavneje ugotovimo treteplikovega raka dve ali tri leta po okužbi drevesa, kajti takrat se prične razvijati spolna oblika glive. Trosnjak je pri glivi H.mammatum stroma (gost splet hif), v katero so vgreznjena posebna trosišča -periteciji (okrogla ali vrčasta trosišča z aski in parafizami, navadno z vratom in odprtinico -ostiolom). Strome so sive ali črne, mlade so pokrite z belim, mokastim popr-hom, ki kasneje izgine. Visoke so nekaj milimetrov, ploščate ali polkrožne, od zgoraj okrogle ali ovalne s premerom do 25 mm. Pogosto izraščajo iz odmrlega lubja zelo na gosto in množično, tako da se stikajo in zraščajo. V stromo so vgreznjeni periteciji, lahko le eden v eno stromo, v velikih stromah pa jih je do 30. Strome so na površini gladke, na njih so le posebne koničaste izboklinice, ki so vratovi in ostioli peritecijev. Ce stromo prerežemo opazimo v njej okrogle votlinice -peritecije, ki imajo premer 0,7 -1 WJTI. Aski vsebujejo 8 askospor. Te so ovalne, dolge 20 -33 pm, široke 9 -12 ,Pm in so temno rjave. Strome s trosišči se na odmrli skorji oblikujejo vsako leto in so večletne. Askospore se sproščajo v zrak iz peritecijev, če je dovolj vlage v obliki megle, rose, dežja ali snega, trosišče pa oblikuje trose več let. Gliva se razrašča v lubju tako, da sprošča toksine, ki ubijajo celice in s tem povzročajo nekroze. Podgobje glive H.mammatum prodira tudi v les do globine 8 mm in ga popolnoma razgradi. Ceprav se včasih oblikuje na robu rakave -rane kalus, ga gliva kmalu uniči in preraste. Rakava rana se širi in 3 odmrlo lubje ostaja v rahli ugreznini, v sredini rane se cefra in odpada j_n opazimo lahko močno razgrajen les. Starejše trepetlike lahko imajo v nekaj letih po okužbi več kot 75 cm dolgo rakavo rano preden gliva obraste celo deblo in povzroči odmrtje dela drevesa nad okuženim mestom. Zelo pogosto se na rakavem delu deblo ali veja prelomi, ker vdrejo v rakavo rano številne lignikolne glive, ki hitro razgrajujejo les. H.mamrnatum kuži predvsem različne vrste topolov. V Severni Ameriki je najbolj nevaren vrsta~a Populus tremeloides in P.grandidentata, manj pa P.balsamifera in P.alba. V Evropi je najbolj ogrožena trepetlika (P.termula). Nekatere ra ziskave kažejo, da lahko okuži križance hitrorastočih evroameriških topolov iz sekcije Leuce, predvsem so ogroženi P.alba x P.tremula, P.tremula x P. tremuloides in P.tremula x P.grandidentata. Poleg tega so ugotovili to glivo tudi na vrstah iz rodov Acer, Alnus, Betula, Carpinus, Fagus, Picea, Pyrus, Salix, Sorbus in Ulmus. Kakšne poškodbe povzroča bolezen na tem drevju doslej nismo mogli ugotoviti iz nam dostopne literature. Nenavaden pojav odmiranja J.,t/--i(µ lubja na črni jelši smo opazili na lokaciji VAAe -iz roba nekaterih odmrlih delov lubja se je cedil temen sok. Ali je povzročitelj H.mamatum še ne vemo. Trepetlikov rak povzroča velike Škode v Severni Ameriki. V okolici velikih jezer povzroča profqd približno 31% prirastka topolov. Jakost okužbe sestojev s to boleznijo močno variira glede na značilnosti rastišča in število novih okužb je različno od leta do leta. Na sušnih rastiščih je bolezen pogostejša. Ugotovili so, da je pogostnost infekcij s trepetlikovim rakom petkrat večja pri drevesih, ki so bila dlje časa na točki venenja kot pri drevesih z normalno vodno oskrbo. Pri rastlinah v stresnem pomanjkanju vode, so bile rakaste nekroze dvakrat večje, če je bila relativna vlaga v zraku nizka ( 50%). V Evropi je trepetlikov rak razširjen na nekaterih področjih v Franciji, Ceški , Sovjetski zvezi, Finski, Nemčiji, Svedski, Vel.Britaniji in Italiji. Dolgo je veljalo, da je bil trepetlikov rak prenešen v Evropo iz Severne Amerike, vendar je vse več dokazov, da ni tako. To dokazujejo z veliko razširjenostjo bolezni v med seboj nepovezanih arealih in pogosto citiranje najdišč v Evropi že v prejšnjem stoletju. V Franciji je bolezen najmočneje razširjena v predalpskem področju, nekaj nahajališč pa je še v Centralnem masivu in v Pirenejih. 4 Trepetlikov rak je karantenska bolezen. Potrebno je storiti vse, da jo za tremo, vendar morajo biti ukrepi smiselni in upravičeni. Pojav, razvoj in Škode zaradi rastlinske bolezni so odvisni od rastišča, gostitelja in parazita. Strategija zatiranja bolezni navadno temelji na spreminjanju enega ali večih od naštetih dejavnikov. Rastišče: na sušnih rastiščih je v Severni Ameriki topolov rak bistveno bolj razširjen kot na vlažnih. Bolezen je intenzivnejša v redkih sestojih, v sestojnih odprtinah in na robu sestojev. Težijo k vzgoji topolov v gostem sklopu. Ce je obolelih do 20% dreves, sestoj močno razredčijo in zagotovijo naravno pomlajevanje. Ce je okuženih več kot 25% dreves, opravijo konverzijo drevesnih vrst. V rahlo okuženih sestojih gospodarijo z rotacijo, ki ni daljša kot 40 let. Gostitelj: v Franciji so ugotovili, da je alpska (nordijska) rasa trepetlike mnogo bolj občutljiva na topolovega raka kot nižinska rasa. Proti tej bolezni imajo topoli tri obrambne mehanizme. Oblikovanje kalusa kontrolira en ali le nekaj genov, vendar variabilnost ~live hitro preide to prepreko. Odpornost za radi hitrega odmrtja okužene veje je nizka in se slabo deduje. Tretji mehani zem je preprečevanje razrasti glive v lubju in ta je najuspešnejši. Predvi devajo, da je genetska izboljšava topolov s križanji ali z ra~Ličnimi novimi genetskimi metodami edina realna perspektiva za uspešen boj z boleznijo. Parazit: v Franciji so ugotovili, da obstaja H.mammatum v številnih sojih, ki se morfološko in fiziološko precej razlikujejo in tudi njihova patogenost je različna. Ta lastost glive bo otežkočila selekcijo odpornih klonov, vedno bo obstajala nevarnost razširitve agresivnejšega soja glive na klone, ki bodo odporni na manj patogene soje. Gliva je v Severni Ameriki razširjena od Mehike do severa Kanade, zato ji bodo verjetno ustrezala (klimatsko) vsa rastišča trepetlik~~3:. topolov v Jugoslaviji. Zgornji opis l5.rp1w~a in možnosti borbe proti njem je dokaj nepopoln, saj je povzet iz nesistematično zbrane literature, ki nam je dostopna v tem trenutku -nekaj dni po determinaciji bolezni. Poleg popolnejšega pregleda dosedanjih izkušenj z zatiranjem topolovega raka v tujini moramo pred dokončno odločitvijo o zatiralnih ukrepih ugotoviti natančno razširjenost in gostitelje te bolezni pri nas. Kot prispevek k odločanju o zatiralnih ukrepih dodajamo nekaj razmišljanj. 5 l 1. Na vseh treh pregledanih lokacijah v bližini Nove Gorice je okuženih veliko število trepetlik in očitno je bolezen prisotna že več let. To sklepamo po • trosnjakih glive H.mammatum (nekateri so očitno stari) in po številnih, tudi odraslih trepetlikah, ki imajo odlomljen vrh in je trohnoba lesa že močno napredovala. Podobno stanje so imeli leta 1975 v Franciji, ko so ugotovili ve liko razširjenost trepetlikovega raka in so ugotovili, da je bil tam prisoten vsaj od leta 1960, verjetno pa že dosti preje. Pinon (1976) trdi, d.a v takŠnih okoliščinah ne obstaja metoda, s katero bi uspešno zatrli trepetli kovega raka. Kampanija za popolno iztrebljanje te bolezni bi bila iluzorna. Menimo, da v naših razmerah (še posebej, če bi ugotovili še večjo razširje nost bolezni) lahko trdimo isto. 2 • . Priročniki o karantenskih rastlinskih boleznih na področju SFR Jugoslavije (1980) določa odstranitev obolelih dreves pred oblikovanjem trosnjakov zajedavske glive. Za uvoz topolovine predpisuje odstranitev lubja in karan tenski nadzor nad uvozom sadilnega materiala iz držav, kjer je razširjen trepetlikov rak. Predlagamo, naj odgovorni organ predpiše posek okuženih dreves in dovoli prevoz okuženega lesnega materiala do tovarne iveric v Novi Gorici. V kolikor bodo odkrita nova okužena območja, naj se določijo dodatni kraji in tovarne za predelavo okuženega lesa. Tehnologija izdelave iveric po našem rni.'1enju preprečuje širjenje bolezni s končnim izdelkom (v tovarni so nas informirali, da stiskajo plošče pri 190° C). Dodatni razlog za. pred laganje takšne rešitve je ve~ika požarna ogroženost predelov, kjer smo ugotovili okužbo s trepetlikovim rakom. Predpis o obveznem sežiganju okuže nega materiala bi pomenil povečano nevarnost požarov in močno omejil čas, v katerem bi lahko gozdarji izvajali sanitarna dela v gozdu. Po našem mnenju bi bila najustreznejša izdelava sekancev iz okuženih vej in vrhačev, debelejše sortimente pa bi prevažali nepredelane. 3s trepetliko bo potrebno pričeti gospodariti po novih gojitvenih načelih, ki bodo upoštevala prisotnost trepetlikovega raka. Poleg že zgoraj omenjenih ameriških načinov gojenja podajamo še nasvete Maniona (1981), kljub temu, da bomo pri nas morali zaradi mogoče drugačne epidemiologije bolezni verjetno najti originalne gojitvene ukrepe. Avtor trdi, da intenzivnost širjenja bolezni v enodobnem sestoju ni odvisna od števila okuženih osebkov, oziroma f • 6 od infekcijskega pritiska glive. V enodobnem sestoju obolela drevesa ne predstavljajo nevarnosti za sosednja zdrava drevesa. Trditev pojasnjuje s tem, da so na okužbo občutljiva predvsem mlada drevesa in da približno tri leta od okužbe do pričetka oblikovanja trosov predstavlja dovolj dolgo obdobje, da se neokužena drevesa izognejo okužbi v svoji občutljivi fazi. Po navodilih avtorja naj bi čimvečje površine s trepetliko gojili kot enodobne sestoje. Starejša okužena drevesa predstavljajo stalni vir trosov za okužbo mladik v njihovi najobčutljivejši fazi. V raznodobnih okuženih sestojih je zat_,o velika koncentracija obolelih drevesc v bližini vira inokuluma starega,okuženega drevesa. V velikopovršinskih enodobnih sestojih so obolele mladike razporejene naključno in posamično in se ne razvijejo večji centri okužbe. Omejeno število naključno razporejenih okuženih drevesc pa ne prizadene razvoj celega sestoja ampak pripomore koristnemu naravnemu redčenju sestoja. S sedanjim poznavanjem glive in razširjenosti bolezni pri nas, ko še nimamo rezultatov ustreznih obširnejših raziskav, ne moremo predlagati programa strokovno primernih metod za zatiranje trepetlikovega raka in metode za preprečevanje Širjenja bolezni po državi. Sestavil: mag.Dušan JURC,dipl.biolog ~-~~ .. .. 7 Uporabljena literatura: BOYCE,J.S.: Forest pathology, Me Graw Hill Book Company, New york, Toronto, London, third edition, 1961. HEPTING,G.H.: Diseases of forest and shade trees of the United States , U.S.Department of Agriculture, Forest Service, Agriculture Hand~ book No.386, 1971. HINDS,T.E.; HARREL,M.O.: Hypoxylon canker of aspen. V knjigi: Riffle,J.W. Peterson,G.W.: Diseases of trees in the Great Plains, U.S.Department of Agriculture, Forest Service, General Technical Report, RM-129, str.58-59,1986. t-'I..ANION,P.D.: Tree disease concepts. Prentice Hall, INC.,Englewood Cliffs, 1981. MILLER,J.H.: A Monograph of the world species of Hypoxylon, University of Georgia Press, Athens, 1961. PINON,J.: One menace grave pour le trembles alpins: le chancre a Hypoxylon marnmatum. Rev.For.Fr.,28,1,31-34, 1976. PINON,J.: Origine et principaux caracteres des souches francaises d'Hypoxylon maITL~atum (Wahl.)Miller. Eur.J.For.Pasth., 9,129-142,1979. PINON,J.: La selection pour la resistance aux maladies, Rev.For.Fr.38,No. spec., 228-233, 1986. Priručnik o karantenskim biljnim bolestima i štetočinama SFR Jugoslavije. Fakultet poljoprivrednih znanosti sveučilišta u Zagrebu, Institut za zaštitu bilja, Zagreb, 1980.

na vrh strani