Varstvo gozdov Slovenije

Bolezen lovorikovca, ognjenega trna in pušpana

Avtor(ji): Dušan Jurc
Leto: 1995
Ključne besede:
Arboretum Volčji Potok, GGO Ljubljana, lovorikovec (Prunus laurocerasus), ognjeni trn (Pyracantha coccinea), pušpana (Buxus sempervirens), Prunus serotina, Prunus virginiana, Prunus davidiana, listna luknjičavost koščičarjev (Stigmina carpophila), škrlup (Spilocea pomi), Venturia inaequalis, Volutella buxi, Pseudonectria rousseliana

OCR besedilo:
Večna pot 2, 61000 Ljubljana, p.p. 523-X, Slovenija telefon: 386 61 + 1231343 telefax. 386 61 + 273589 Poročevalska, diagnostična in prognostična služba za varstvo gozdov Gozdarski inštitut Slovenije in Gozdarski oddelek BF Arboretum Volčji Potok Volčji Potok 3 61 235 Radomlje Zadeva: Bolezen lovorikovca, ognjenega trna in pušpana Ob jesenskem zdravstvenem pregledu sadik v okrasni drevesnici Arboretuma Volčji Potok, dne 10. 11. 1995, smo na listih kontejnerskih sadik lovorikovca (Prunus lauracerasus različnih kultivarjev, pribl. 2.500 kosov) ugotovili močno okuženost z glivo Clasterasparium carpaphilum (Lev.)Aderhold (novo ime je Stigmina carpaphila /Lev./M.B.Ellis), ki povzroča listno luknjičavost koščičarjev; na listih, plodovih in poganjkih kontejnerskih sadik ognjenega trna (Pyracantha caccinea "orange glow", pribl. 1.000 kosov) močno okuženost z glivo Spilacea parni Fr., ki povzroča škrlup; vzeli pa smo tudi vzorce suhih vejic pušpana (Buxus sempervirens "fiuticosa"), da bi ugotovili povzročitelja sušenja. Pošiljamo vam obljubljene podatke o boleznih in o zatiranju iz novejše literature. Listna luknjičavost koščičarjev : kuži številne sadne koščičarje (češnje, višnje, breskve, nektarine, slive, cibore, mirabele, marelice, mandljevce), pa tudi vrste rodu Prunus, ki jih gojimo za okras (P. lauracerasus, P. serafina, P. virginiana, P. davidiana). Bolezen ima ime po značilnosti, da se okuženi del listne površine (navadno pega, široka 3-10 mm) posuš~ nato izpade in na listih ostanejo luknje, da izgledajo kot bi bili prestreljeni s šibrami. Vendar gliva ne kuži le listov, povzroča tudi plutaste pege na plodovih in deformacijo plodov, na lubju debelih vej in debel lahko povzroča rakaste nekroze, tanjše okužene veje se posušijo. Okuženi brsti odmrejo, povzroča pa tudi odmiranje cvetov. Spomladi se oblikujejo nespolni trosi (konidiji) na okuženih delih lubja, na prejšnje leto okuženih brstih in listih. Suhi konidiji ostanejo živi več mesecev. Kalijo le v vlagi, vendar v širokem temperaturnem območju ( celo pri 2-40C), z optimumom pri 18-21 Oc_ Najpomembnejši dejavnik za uspešno okužbo je vlaga, ki mora trajati najmanj 24 ur. V predelih z enakomernim razporedom padavin se lahko okužbe začnejo že z odpiranjem brstov in cvetov in ugodne razmere za okužbe nato trajajo celo rastno sezono. Vendar gliva najlaže prodre v mlada, novonastala tkiva, to pa je od brstitve do konca junija. Zatiranje: pomembno je, da so listi čim krajši čas vlažni, zato jih ne pršite pogosto, ampak redko in obilno. Zagotovite čim hitrejšo posušitev listne površine z ustreznim razmikom sadik, postavljene naj bodo na čim bolj prevetrenem delu drevesnice. Zaščita s kemičnimi sredstvi je po podatku iz literature sigurna in enostavna, vendar jo je treba prilagoditi konkretnim razmeram okužene kulture. Ker so v Volčjem Potoku okuženi samo listi menimo, da bi bilo dovolj škropiti trikrat v rastni sezoni: ob brstenju, konec maja in sredi junija in enkrat pred zimo (oktobra-novembra). Uporabite organske fungicide ( dokazano učinkoviti proti listni luknjičavosti koščičarjev so: captan, ziram, ferbam, dithianon, folpet, meti.ram in propineb) v priporočeni koncentraciji. Ker so sadike v kontejnerjih priporočamo tudi dopolnilno prehranjevanje s foliamimi gnojili. Ker se posamezne sorte različno občutljive na to bolezen priporočam čim prejšnje prenehanje gojenja občutljivih sort, saj se bo bolezen pojavljala na občutljivih sortah tudi pri kupcih sadik. Škrlup na ognjenem trnu: na kontejnerskih sadikah občutljive sorte so vsi list odpadli, ker so bili okuženi, na vejicah pa so opazni veliki okuženi predeli lubja, ki so plutasti in prekriti s sivorjavo prevleko konidijev. Na matični rastlini v bližini so okuženi plodovi počrneli in so deformirani. Na p1inešenih vzorcih smo našli nesporni štadij glive (Spilocea pomi Fr., sin. Fusicladium dendriticum 1Wallr./Fuckel. ), ki ga je enostavno determinirati po značihiih hruškastih olivnorjavih konidijih in po konidioforih z značilnimi zažetki. Teleomorf (sporni štadij) te glive se razvije spomladi in v njem se oblikujejo askospore (ime te oblike je Venturia inaequalis /Cooke/Winter). Gliva kuži najmočneje rastline iz rodov Malus, manj nevarna po literaturi naj bi bila še na rodovih Pyrus, Sorbus, Pyracantha, Cotoneaster (predvsem C. integenima), Crataegus in Viburnum. Gliva prezimuje v okuženih odpadlih listih in v okuženem lubju. Trosi kalijo na mladih listih, če je površina dovolj časa vlažna (npr. 25 ur pri 60C ali 9 ur p1i. 16-240C). Zatiranje: Razni gojitveni ukrepi ( odstranjevanje okuženega listja), ne morejo bistveno pomagati pri ohranjanju rastlin zdravih, nujno je zatiranje bolezni s kemičnimi sredstvi. Škropimo lahko po škropilnem koledarju za jablane. Uporabljamo lahko preventivne fungicide (npr. captan), nekateri imajo celo zmožnost ozdraviti do 36 ur staro okužbo (npr dodine, dithianon), boljši so sistemični fungicidi (npr benomyl, tiofanat metil). Škropljenje začnemo, ko se brsti odpirajo -po trikrat škropimo v marcu in aprilu ter po dvakrat v juniju in juliju. Tudi tu velja priporočilo, da sorto Orange glow čimprej izločite iz sortimenta. Odmiranje poganjkov pušpana: Pušpanovim gnničkom odmirajo vejice in listi. Na njh so obilno razvita trosišča glive Volutella buxi (Corda) Berk., kije anamorf glive Pseudonectria rousseliana (Mont.) Wollenw. Opazimo jih kot drobne, bledorožnate pikice na odmrlih delih rastline. O zatiranju nismo našli podatkov, vendar je taksonomsko sorodna glivam rodu Fusarium, zato bi jo verjetno uspešno zatirali s pripravki na osnovi benomyla. Vendar so okužbe grmičkov pušpana v drevesnici posamične in priporočamo, da okužene vejice porežete in sežgete takoj, ko prično odmirati in se jim prične barva spreminjati v bledozeleno ali rjavo. Sestavil: mag. Dušan Jurc, dipl. biol. Ljubljana, 13. 11. 1995

na vrh strani