Iskanje
Napredno iskanje
Domov domov
www.zdravgozd.si
Skip Navigation LinksVarstvo gozdov / Gradivo / PDP Poročila / Predogled PDP Poročila

GIS
Zanimivosti iz področja varstva gozdov v Slovenskem Primorju
Avtor(ji): Maja Jurc, Dušan Jurc
Leto: 1999
Ključne besede:
Koper, GGO Sežana, puhasti hrats (Quercus pubescens), graden (Quercus sessiliflora), brek (Sorbus torminalis), aplski bor (Pinus halepensis), rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus), navadni brin (Juniperus communis), bodeča lobodika (Ruscus aculeatus), salamonov pečat (Polygonatum sp.), jerebika, sušice borovih veh (Cenangium ferruginosum), navadni brinjekaz (Arceuthobium oxycedri), Gymnosporangium gracile, Paraphaeosphaeria rusci, Phyllosticta convallariae, zeleni hrastov zvijač (Tortrix viridana), veliki zimski pedic (Erannis defoliaria), Amphipyra pyramidea

OCR besedilo:
. ..,,.,., v GOZDARSKI INSTITUT SLOVENIJE Večna pot 2, 1000 Ljubljana, p.p. 2985, Slovenija telefon: 00386 61 1231343 telefax: 00386 61 273589 Poročevalska, diagnostična in prognostična služba za varstvo gozdov Gozdarski inštitut Slovenije in Gozdarski oddelek BF Večna pot 2 1000 Ljubljana Zavod za gozdove Slovenije Krajevna enota Koper Staničev trg 19 6000 Koper Zadeva: Zanimivosti iz področja varstva gozdov v Slovenskem Primorju V petek, 30. 5. 1999, smo Zvone Sadar, revimi gozdar v Krajevni enoti Koper, doc. dr. Maja Jurc iz Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, BF in mag. Dušan Jurc iz Gozdarskega inštituta Slovenije pregledali nekaj lokacij v Slovenskem Primorju, v naslednjih dneh pa smo v fitopatološkem laboratoriju GIS določili povzročitelje poškodb rastlin. Na Oddelu za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, na Katedri za varstvo gozdov, smo v insektarijih gojili nabrane vejicah puhastega hrasta (Quercus pubescens Willd.), gradna (Q. sessi/iflora Salisb.) in breka (Sorbus torminalis /L./ Cr.)) in določili prisotne škodljivce. Na hribu blizu Puč je sestoj alepskega bora (Pinus halepensis Mill.), kjer se posamezna drevesa sušijo. Lega sestoja je grebenska, tla so nerazvita, plitva in sušna. Na vejah posekanih dreves so množično razvita trosišča sušice borovih vej (Cenangiumferruginosum Fr.). Gliva, ki povzroča sušico borovih vej je eden od najpogostejših glivnih endofitov v iglicah borov. Po današnjem razumevanju njenega življenjskega cikla jo označujemo kot latentnega patogena. Gliva okuži iglice,je v njih neaktivna, v latentnem stanju, kopaje njen gostitelj prizadet zaradi kateregakoli stresa (največkrat je to suša, lahko onesnaženje zraka ali napad škodljivcev, prevsem kaparjev), se naglo razraste iz iglic v poganjke in jih uniči. Bolezen najdemo na vseh dvoigličastih borih, pri nas paje najnevarnejša črnemu boru, predvsem zaradi velikih površin sestojev na degradiranih kraških rastiščih, ki jih poseljuje ta vrsta. Najmočneje prizadane sestoje na ekstremno sušnih tleh. Na hribu blizu vasi Podpadna smo si ogledali rastišče rdečeplodnega brina (Juniperus oxycedrus L.). Rdečeplodni brinje v Sloveniji redka vrsta po IUCN kategorizaciji ogroženosti, tu ima tudi severno mejo svojega areala. Raste le v petih kvadrantih ......--..·w:.v ·, srednjeevropskega kartiranja flore, na rastiščih Lijak, Škocjanske jame, Stena, Dvori, Padna, Puče, Raven, in Sočerga (WRABER & SKOBERNE, 1989). Lega rastišča je grebenska, številni grmi rdečeplodnega brina se sušijo. Na sušečih se grmih so množično naseljene rastline navadnega brinjekaza (Arceuthobium oxycedri /DC.! MB.). Tudi ta polzajedavkaje redka po IUCN kategorizaciji in ima pri nas severno mejo areala rasti (najdena je bila v dveh kvadrantih, na rastiščih: Dvori, Koštabona, Krkavče, Padna-Kaštel, Puče, Raven in Hrvoji) (WRABER & SKOBERNE, 1989). Na poti do grebena, kjer raste rdečeplodni brin, smo našli grm navadnega brina (Juniperus communis L.), na katerem je tudi rastel navadni brinjekaz. Navadni brinjekaz spada v družino ohmeljevk (Loranthaceae), kamor uvrščamo tudi navadno ohmelje (Loranthus europaeus Jacq.). Obe vrsti sta polzajedavki. Brinjekazje močno razvejan grmiček, na obiskanem rastišču je velik do 15 cm. Listi so luskasti in rumenkasti, plodovi so podolgovati, modrikasti. Ob zrelosti se eksplozivno razpočijo in lepljivo seme odleti daleč proč. Posamezne vejice te polzajedavke izraščajo vzdolž napadenega in odebeljenega poganjka rdečeplodnega brina, kar je značilnost vrst tega rodu, ki so razširjene predvsem v Severni Ameriki. Tam raste 16 vrst, zajedajo številne vrste iglavcev (bore, smreke, jelke, duglazijo). Samo v ZDA povzročajo izgubo 17 milijonov m3 lesa na leto (SINCLAIR & al. 1987). V Evropi so vse ameriške vrste rodu Arceuthobium na listi karantenskih organizmov. Le na posameznih grmih rdečeplodnega brina na grebenu smo našli gosto, navpično razraščene skupine vejic, ki imajo bledikave in manjše iglice, kot so običajne. Vzdolž vejic smo opazili posušene izrastke, dolge pribl. 0,5 cm in manjše. Mikroskopski pregled je pokazal, da so to teliji rje Gymnosporangium gracile Pat. Te gosto razraščene skupine vejic so visoke do 50 cm in so opazne že od daleč, saj so običajno na zgornjem delu grmov rdečeplodnega brina. To obliko patološkega razraščanja običajno imenujemo čarovniška ali vražja metla. Gymnosporangium gracile je heteroecična rja, ki zajeda rdečeplodni brin, haplontski gostiteji so enovrati glog (Crataegus monog;ma Jacq.) in navadni glog (C laevigata /Poir./ DC.), z umetnimi okužbami pa so uspeli okužiti še šmarno hrušico (Amelanchier ovalis Medik.), vendar je na tem gostitelju rja oblikovala le spermogone (GA.UMANN 1959). Poleg rje Melampsorella caryophyllacearum je G. gracile edina rja, ki povzroča oblikovanje vražjih metel. Dikariontsko podgobje glive je razraščeno v lubju vseh poganjkov v metli, vsako pomlad, po dežju v aprilu, pa iz vse površine lubja poženejo teliji. Ti so oranžnordeči, do 1mm široki in dolgi 2-4mm. Sestavljeni so iz množice teliospor, ki so dvecelične, rahlo zožene na septi, dolge 60-80 µmin široke 12-15 µm. Teliospore takoj kalijo in bazidiospore veter prenese na haplontskega gostitelja. Tu v kratkem času oblikujejo spermogone, micelij se dikariotizira in oblikujejo se eciji, tip restelij. Spermogoni in eciji niso natančno opisani, pišejo, da so enaki kot tisti, ki jih oblikuje rja Gymnosporangium clavariaeformis (GA.UMANN 1959). Ta rja ne oblikuje trosišč poletnih trosov -uredinijev in urediniospor. Bolezen je razširjena v Mediteranu, opisal pa jo je znani mikolog Patouillard, ki jo je našel v Alžiru. Dolgo časa so imeli mikologi rji Gymnosporangium clavariaeformis in G. gracile za isto vrsto, ker se njuna ecijska stadija ne razlikujeta, pa tudi teliospore imata vrsti zelo podobne (le da ima G. gracile malo manjše). Danes velja, da sta to dve vrsti predvsem zaradi zelo specifičnega oblikovanja vražjih metel na rdečeplodnem brinu (VIENNOT-BOURGIN 1949). Najdba G. gracile je zaradi redkosti rdečeplodnega brina vsekakor pri nas velika posebnost in ohraniti moramo to redko in zanimivo glivo. Na Steni pri reki Dragonji smo pašli suhe lanskoletne poganjke bodeče lobodike (Ruscus aculeatus L.). Na filokladijih in steblih so bile številne drobne črne pegice. To so trosišča (periteciji) glive Paraphaeosphaeria rusci {Wallr.) O. Eriksson. Lanskoletni poganjki in filokladiji nekaterih bodečih lobodik so še zeleni, nekateri pa so suhi in na takih so množično razvita trosišča omenjene glive. Po tem znamenju sklepamo, da je gliva rahlo patogena, okuži in uniči lahko stare poganjke bodeče lobodike. O njeni patogenosti nismo našli literaturnih podatkov. Iz opisa BRANDERBURGER (1985) povzemamo njene značilnost: najprej se pojavijo pobledele, sive pege, ki se pogosto spajajo med sabo, na njih pa se oblikujejo trosišča anamorfa (nespolnega štadija). hnenuje se Coniothyrium spec., zanj so značilni piknidiji na zgornji površini filokladijev, veliki so 90 -150 µm. Konidiji so jajčasti, olivnozeleni in veliki 4,5-10,5 µm X 3 -4,5 µm. Teleomorf (spolni štadij) se imenuje Paraphaeosphaeria rusci in zanj so značilni izredno množični periteciji, razviti so pod povrhnjico gostitelja, sploščeno kroglasti s premerom 80 -100 µmin s kratkim ustjem. Aski so valjasti, 60 -80 µm X 10 µm in vsebujejo osem askospor. Te so valjaste, rjave, pet-ali šestcelične, velike 15 -24 µm X 4 ­5 µm. (Ob kasnejših terenskih delih v Panovcu in drugje v submediteranskem fitogeografskem območju smo opazili, daje gliva redni spremljevalec bodeče lobodike, najdemo jo na starih poganjkih) Naknadno, po terenskem ogledu, nam je revirni vodja Zvone Sadar poslal vzorce salomonovega pečata (Polygonatum sp.), ki imajo na listih rumenorjave pege z vijoličnorjavim robom. Nabral jih je 3. 6. 1999 na severnem pobočju hriba v gozdu s krajevnim imenom Kraševec, pri kraju Kompel pri Kopru (KO Pomjan, odd. 38, n.m.v. 150 m). Na odmrlem delu pege so številna črna, drobna trosišča glive Phyllosticta convallariae Pers. Mikroskopski opis se popolnoma ujema z opisom v knjigi, ki jo je napisal BRANDERBURGER (1985). Taksonomska uvrstitev glive ni jasna, ima vsaj štiri sinonime in najnovejše taksonomske revizije je ne vključujejo. Pege na listih so velike 5-30 mm, trosišča so piknidiji na zgornji površini lista, njihov premer je 80-200 µm. Konidiji so ovalni, prosojni, veliki 12-21 X 5-10 µm. Njihova posebnost je v tem, da imajo prosojen in sluzast, koničen izrastek na vrhu trosa in ta izrastek meri 4-17 X 3 µm. Teleomorfte glive se imenuje Guignardia reticulata (D.C. ex Fr.) van der Aa. V kolikor bi želeli določiti in shraniti v zbirko GIS tudi njen teleomorf, bi morali spomladi (v času odganjanja salomonovega pečata) na istem nahajališču nabrati okužene lanskoletne, odmrle poganjke. Zaprtotrosnice, ki zajedajo liste višjih rastlin, pogosto oblikujejo anamorf v rastni sezoni, ko je prišlo do okužbe, teleomorf pa naslednjo pomlad, v času, ko se na gostiteljski rastlini oblikujejo novi listi. Te mlade liste askospore okužijo in ustvarijo primarne infekcije svojega gostitelja. V sestoju hrasta v K.O.Nova vas, krajevno ime Zapilj, smo opazili na mladih listkih hrasta in jerebike več različnih tipov larv (gosenic) iz reda Lepidoptera -metulji. Po dveh tednih gojenja gosenic v insektarijih, ki so bile pri nabiranju v različnih razvojnih štadijih smo določili naslednje vrste škodljivcev. l. Tortrix viridana L. (družina Tortricidae -zavijači) -zeleni brstov zavijač. Vrsta je znana pod anglešlim imenom green oak leafroller. Vrsta ima širok areal: pojavlja se od Britanskih otokov preko celotne centralne Evrope do Pirinejskega polotoka, na jugu pa preko Italije in Kavkaza do Baltiškega morja. Najdena je tudi v Mali Aziji. Čez krila meri odrasli osebek 18 do 23mm. Metuljček je zelo značilen: sprednja krila in oprsje so zelene barve (kot list), zadnja krila in zadek so sive barve, glava je rumena ali zelena. Jajčeca so gladka, okrogla, sploščena, sprva svetlo rumena, kasneje rjava. V povprečju so velika 0,7 mm, ležijo v parih. Zelene gosenice imajo črno glavo in rjave do zelenkaste ploščice, na zadnjem segmentu pa dva črna nastavka. Gosenica je prekrita z številnimi bradavicami in dolgimi dlačicami. Nožice thoraxa so črne. Dolžina odrasle gosenice je 18-20 mm. Jajčna gosenica je okrastosive do sivkastorjave barve in ima temno glavo. Buba je polprosta, na začetku zelena, pozneje rjava do temnorjava, dolga 9-lOmm. Bionomija: ima enoletno generacijo. V centralni in južni Evropi metulji rojijo konec maja, v severnih območjih pa v začetku junija. Čez dan zavijači sedijo na vršnih delih hrastovih krošenj ali na deblih, krila imajo zložena v obliki strešice. Nekatere samice ne letijo. Kopulacija se dogaja v večernih urah. Oplojene samice odlagajo odložijo po dva jajčeca na vrhove stranskih vej krošnje, ki niso debelejše od 10 mm, ponavadi 10 do 70 cm od vrha veje, v bližini popkov. Po dva jajčeca se prekrivata, zavarovana sta z enotnim trdim ovojem. Samica odloži skupaj 50-60 jajčec. Jajčeca prezimijo, koncem aprila do sredine majaje eklozijajajčnih gosenic, ki takoj začnjo žrtje odpirajočih se popkov. Ne morejo prodreti v zaprte popke, zato predejo nitke in se spuščajo do drugih, odprtih popkov. Če pa odprtih popkov ne nejdejo, poginejo od lakote. V centralni in južni Evropi stadij Ll traja okoli 4 dni, L2 pa 2-3 dni. V teh razvojnih stadijih gosenice predejo in se hranijo z vrhovi in robovi razvijajočih se listkov. V stadiju L3, ki taraja v normalnih temperaturnih pogojih 2-3 dni so gosenice že tipično obarvane (zelene z črno glavo in rjavo.zelenimi ploščicami), zvijajo, obračajo in zapredajo listje s katerim se istočasno hranijo. Stadij L4 traja do 5 dni, L5 pa traja 7-8 dni. Celoten razvoj gosenic traja v povprečju 3-4 tedne. Gosenice so zelo živahne, pri motnji se hitro spustijo po nitki. Gosenice v starejših razvojnih stadijih lahko popolnoma obrstijo hraste. Zrele L5 gosenice preidejo v bube v pregibih listov. Kot buba preživi 2-3 tedne. V Evropi se zeleni hrstov zavijač pojavlja kot kronični škodljivec v hrastovih gozdovih. Največje škode povzroča v nižinskih sestojih na toplih rastiščih. Napada predvsem posamezna drevesa na sečiščih ali na robovih sestoja. Obžiranje se začne ponavadi v zgornjih delih krošnje in se nadaljuje navzdol. Drevje je prizadeto zaradi redukcije asimilacijske površine in močne redukcije semenenja prizadetih hrastov. Po golobrstih in v kombinaciji z neugodnimi vremenskimi razmerami se posamični hrasti lahko posušijo. V ugodnejših rastiščnih razmerah se hrasti lahko po golobrstih opomorejo. 2. Erannis (Hibernia) defoliaria CL.(družina Geometridae -pedici, grbe)-veliki zimski pedic, veliki zmrzlikar. Značilnost družine: Gosenice: razen treh parov prsnih nog ima večina 2 para trebušnih nog na 9. in 12. trebušnem segmentu. Kretnje: ko se s trebušnimi nogami pričvrstijo na podlago, stegnejo telo naprej ter se pričvrstijo s prsnimi nogami, zatem pritegnejo trebušne noge. Takrat ima telo obliko grbe: gosenice se grbijo ali pednjajo. Zato nekateri celotno skupino imenujejo grbe. Veliki zimski pedic je razširjen v centralni in severni Evropi, v severnem in evropskem delu nekdanje Sovjetske zveze do Estonije, na jug pa do Krima in Kavkaza. Za vrsto je značilen spolni dimorfizem metuljev. Samci imajo dobro razvita krila (prednji par je sivo do svetlorumen s pegastimi robovi, temno rjavimi pegami in dvema cimetno-rjavima, cik-cak prečnima progama; zadnji par kril je enobarven, svetlo siva ali svetlo rumen, prekrit z drobnimi rjavimi pegicami). Velika je variabilnost v barvah. Samec meri čez krila 40 mm. Samice so svetlorumene z rjavočrnimi pegami in imajo popolnoma zakrnela krila. Dolge so okoli 14 mm. Bionomija: samica odlaga 0,5 mm velika, podolgovata jajčeca ki so svetlo rumena, pozneje postanejo rožnata ali rdečeoranžna . Odrasla gosenica je rdeče do rumenorjava, z dvema temnima dorzalnima črtama in rumenima črtama na robovih temnih črt. Oranžna do rdečerjava glava je posuta s pikami. Dolžine gosenica je 32-35 mm. Buba je rjava in ima viden in dolg abdominalni del. Samci letijo koncem septembra in v oktobru. Samice se premikajo po deblu od tal navzgor (gostitelji so listavci -hrasti, bukve, breze, bresti in drugi listavci ter sadno drevje) kjer se dogaja kopulacija. Oplojene samice odlagajo jajčeca v bližini popkov na vejicah. Jajčeca hibemirajo. Gosenice se pojavijo spomladi (od aprila do junija). Gosenice so tipični defoliatorji. Ne zapredajo listov. Junija se pojavi buba v zemlji. Določili smo še nekatere manj pomembne defoliatorje, med njimi tudi Amphipyra pyramidea L., o katerih pa bomo kaj več napisali ob drugi priložnosti. Uporabljena literatura: BRANDENBURGER W. 1985: Parasitische Pilze an Gefasspflanzen in Europa. Gustav Fischer Ferlag, Stuttgart, New York, 1248 str. GAUMANN E. 1959: Die Rostpilze Mitteleuropas. Beitrage zur Kryptogamenflora der Schweiz, XII, Bilchler & Co., Bern, 1407 str. ESCHERICH, K., 1914-1942. Die Forstinsekten Mitteleuropas. Band l., II., II., V., Verlagsbuchhandlung Paul Parey, Berlin. NOVAK, V./ HROZINKA, F./ STARY, B., 1976. Atlas oflnsects Harmful to the Forest Trees. Volume l. Elsevier, Amsterdam -Oxford -New york -Tokyo, 125 s. SINCLAIR. W.A., LYON H.H. & JOHNSON W.T., 1987: Diseases oftrees and shrubs. Comstock publishing associates, Comell University Press, Ithaca, London, 575 str. VIENNOT-BOURGIN G. 1949: Les champignons parasites des plantes cultivees. Tome II, Masson & Cie, Paris, str. 757-1850. ŽIVOJINOVIC, S.,1970. Šumarska entomologija. Univerzitet u Beogradu. Zavod za izdavanje udžbenika SRS, Beograd, 472 s. WRABER T. & SKOBERNE P., 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave, 14 -15, Ljubljana, 429 str. Sestavila: direktor: Doc. dr. Maja Jurc in asist. mag. Dušan Jurc prof. dr. dr. hc Nikolaj Torelli Ljubljana, 15. 12. 1999
Na vrh stranina vrh strani
Pogoji uporabe    Piškotki    Kazalo    Skrbnik strani