Varstvo gozdov Slovenije

Herpotrichia parasitica na jelovem mladju na Koroškem

Avtor(ji): Dušan Jurc
Leto: 2000

V ponedeljek, 3. 7. 2000 ste nam prinesli vzorec jelovih vej (Abies alba Mill.), nekatere zdrave, druge pa z večjim ali manjšim deležem suhih in rjavih iglic. Nekaterim vejam so skoraj vse stare iglice že odpadle, letošnje pa so zelene in zdrave, druge veje so imele številne rjave iglice, ki so ostale pritrjene na poganjkih, le na posameznih vejah so bili posušeni tudi vršički. Vzorce ste nabrali v jelovi gošči in letvenjaku, odd. 79a, DS II, K.O. Preški vrh, GE Ravne, v nadmorski višini 450-500 m. Lega sestoja je zahodna, poškodovana površina pa obsega približno 2 ha. Zanima vas povzročitelj poškodb jelovega mladja.

Pregled z binokularjem v fitopatološkem laboratoriju GIS je potrdil okularno določitev, daje povzročiteljica omenjenih poškodb jelovega mladja zajedavska gliva Herpotrichia parasitica (Hartig) E. Rostrup. Bolezen, ki jo povzroča ta gliva imenujemo rjavenje jelovih iglic. Mladi in starejši poganjki so preraščeni s svetlorjavim podgobjem glive, še zelene iglice pa na spodnji strani pogosto prerašča mlado, belo podgobje glive. Suhe in rjave iglice niso odpadle, ker jih z vejico povezuje gost preplet hif. Na vejicah in iglicah so številni majhni, črni iztrebki neznanih živali; z binokularjem smo opazili pršice različnih vrst, ki so lezle po površini poganjkov. Na vzorcih nismo našli trosišč navedene glive, kljub temu pa so opisane značilnosti okužbe tako značilne za glivo Herpotrichia parasitica, da je determinacija nedvoumna.

Glivo je opisal Robert Hartig leta 1884, kasneje so poročali o njeni škodljivosti za jelovo mladje iz centralne in severne Evrope (na beli jelki) in iz Kanade (na Abies balsamea). Gliva lahko okuži več vrst iz rodu Abies, smreko (Picea abies) pa le na lokacijah, kjer je jelovo mladje močno okuženo in blizu raste smrekovo mladje (tam torej, kjer ima gliva močan infekcijski potencial). O povečani razširjenost bolezni in poškodovanosti mladja so poročali predvsem v sredini 70. let iz Bavarske v Nemčiji. Pojavljala se je na podstojnih drevesih v 20-40 let starih sestojih bele jelke (Abies alba Mill.). Mladje poškoduje s tem, da povzroča odmiranje iglic. Visoka zračna vlažnost in mirne, nevetrovne lege povečujejo virulenco te patogene glive. Pri nas smo le enkrat dobili vzorce iz OE Nazarje, kjer je pred nekaj leti ta gliva lokalno poškodovala jelovo mladje.

Podgobje glive (micelij) gosto prerašča spodnjo stran vejice. Najprej je podgobje belo, nato potemni in postane svetlorjavo. Hife prodirajo v epidermalne celice in nato v subepidermalni sloj. Po površini poganjka se podgobje razrašča na iglice in nad območjem listnih rež oblikuje gost hifni preplet. Hife prodirajo v iglice skozi listne reže, poleg tega pa tudi prodirajo v celice povrhnjice.

Gliva oblikuje zgodaj spomladi (najpogosteje v marcu) na površinskem podgobju peritecije. Ti oblikujejo aske z značilnimi rjavimi askosporami, ki so trikrat septirane. Trosi najuspešneje kalijo v izjemno kislem okolju (pH 2,5-3,0) na temperaturi 6-12°C. Pozno jeseni se na podgobju oblikujejo piknidiji s konidiji (nespolnimi trosi), ki so prav tako sposobni okužiti jelove iglice in poganjke.

Bolezen povzroča sušenje iglic, ki rjave in odmrle dolgo ostanejo pritrjene na vejico. Sušijo se iglice več letnikov naenkrat, z ozirom na jakost bolezni pa je teh odmrlih iglic malo ali pa vse na poganjku. Redkokdaj se jelovo mladje zaradi te bolezni suši, pogosto pa zastane v rasti in druge glive slabosti (sekundami paraziti) ga močneje okužujejo. Najpogosteje se na oslabljenih iglicah in poganjkih jelovega mladja pojavljajo Botrytis cinerea, vrste rodu Epicoccum, anamorf glive Diaporthe eres, ki spada v rod Phomopsis in Rhizosphaera kalkhoffii.

V 70. letih so proučevali gojitvene in kemijske ukrepe proti rjavenju jelovih iglic. V dveletnem poskusu so močno razredčili pregosto jelovo mladje in odstranili krovna drevesa. Bolezen ni več uničevala novih iglic preredčenega mladja, vendar avtor opozarja, da bi bilo za dokončno priporočilo o ustreznosti močnega redčenja potrebno daljše opazovalno obdobje. Med kemičnimi sredstvi je bolezen najuspešneje preprečeval benomil, ki so ga petkrat nanesli v 14. dnevnih presledkih od maja do julija. Avtor opozarja na izjemno škodljivo delovanje benomila na deževnike, ki jih ubija. Zato uporaba tega sredstva za zatiranje rjavenja jelovih iglic nikakor ni priporočljiva.

Sestavil: Mag. Dušan Jurc

Direktor: prof. dr. dr. h.c. Nikolaj Torelli

Ljubljana, 4. 7. 2000

Viri

Butin H., 1996: Krankheiten der Wald-und Parkbaume. Georg Thieme Verlag, Stuttgart, New York.

Freyer K., 1976a: Untersuchungen zur Biologie, Morphologie und Verbreitung von Herpotrichia parasitica (Hartig) E. Rostrup (vormals Trichosphaeria parasitica Hartig), I. Verbreitung und Morphologie. Eur. J. For. Path. 6,153-166.

Freyer K., 1976b: Untersuchungen zur Biologie, Morphologie und Verbreitung von Herpotrichia parasitica (Hartig) E. Rostrup (vormals Trichosphaeria parasitica Hartig), II. Infektionsweg, Wirtsspektrum und Kulturverhalten. Eur. J. For. Path. 6,222-234.

Freyer K., 1976c: Untersuchungen zur Bekamfung der Tannennadelbraune von Herpotrichia parasitica (Hartig) E. Rostrup (vormals Trichosphaeria parasitica Hartig). Forstwiss. Centralbl. 95,187-195.

Hartig R., 1900: Lehrbuch der Pflanzenkrankheiten. Verlag von Julius Springer, Berlin.

na vrh strani