Iskanje
Napredno iskanje
Domov domov
www.zdravgozd.si
Skip Navigation LinksVarstvo gozdov / Gradivo / PDP Poročila / Predogled PDP Poročila

GIS
Rdeči bor (Pinus sylvestris) se na Golovcu suši zaradi sušice najmlajših borovih poganjkov (Sphaeropsis sapinea)
Avtor(ji): Dušan Jurc, Maja Jurc
Leto: 2001

V petek, 19. 11. 2001 smo si ogledali sestoj s sušečimi se rdečimi bori na Golovcu pri Ljubljani: gozdarska inšpektorica Ani Zavrl - Bogataj, revirni vodja Jani Bolarič, vodja krajevne enote Škofljica Milan Podlogar, iz Gozdarskega inštituta in Oddelka za gozdarstvo BF pa smo sodelovali doc. dr. Maja Jurc, Igor Rener in mag Dušan Jurc. Pregledani sestoj (25 ha) je v KO Rudnik, GE zeleni pas, Odd. 98 F 05A. Po prvi oceni revirnega gozdarja je samo v sestoju, kjer smo nabrali vzorce, zaradi sušenja odkazanih približno 600 m3 rdečega bora.

Posamični rdeči bori so se po opažanjih revirnega gozdarja v gozdu nad novim tunelom ljubljanske obvoznice pričeli sušiti že junija 2001. Obseg in jakost sušenja sta se povečevala in nadaljevala do jeseni. Ob pregledu smo opazili številna odrasla drevesa rdečega bora, ki so imela vse iglice odmrle, rjave in suhe in vse prehode do dreves brez opaznih poškodb iglic v krošnji. Poškodovana drevesa se ne grupirajo in so razporejena precej enakomerno po celotni površini pregledanega sestoja. Največje število odmirajočih rdečih borov je nad tunelom ljubljanske obvoznice, z oddaljenostjo od tunela je obseg sušenja manjši.

Vzorce za laboratorijske analize smo vzeli iz tega dne podrtega rdečega bora, ki je imel prsni premer 30 cm, visok pa je bil 22 m. Večina vej v krošnji je bilo suhih, rjave iglice so bile še pritrjene na veje. Nekatere veje so odmrle le na zgornjem delu, na spodnjem so bili poganjki še živi. Na odmrli skorji starejših vej, predvsem pod odmaknjenimi vendar še pritrjenimi luskami skorje, so v bila velikih skupinah (na desetine skupaj) razvita drobna, črna trosišča glive. Z mikroskopiranjem smo ugotovili, da trosišča pripadajo glivi Sphaeropsis sapinea (Fr.) Dyko & Sutton, ki povzroča sušico najmlajših borovih poganjkov. Najbolj množična so bila trosišča na vejah, ki so bile debele med 5 in 8 cm, les pod trosišči pa je bil do stržena rahlo sivo - modro obarvan. Redko smo našli odmrle poganjke s trosišči glive na bazi iglic, ki so odmrli še preden so do konca zrasli, kar je pomemben simptom za sušico najmlajših borovih poganjkov. Na odprtih storžih, ki so še bili pritjeni na vejice v krošnji, smo našli številna trosišča glive S. sapinea.

V krošnji smo opazli tudi številne poškodovane vršičke, ki so imeli izžrt centralni del poganjka, pogosto so bili na mestu vhodne odprtine odlomljeni. Te poškodbe sta povzročila veliki in mali borov strženar (Blastophagus piniperda L. in B. minor Hart.). Hrošči malega borovega strženarja se zrelostno in regeneracijsko hranijo v strženih enolotnih borovih poganjkov, zalegajo pa v tenkolubnih delih drevesa, navadno v obrši. Hrošči velikega borovega strženarja se regeneracijsko hranijo v strženu lanskoletnih, tj. dvoletnih borovih poganjkov, mladi hrošči pa zrelostno od konca julija pa vse do jeseni v strženu letošnjih, tj. enoletnih poganjkov borov vseh starostnih stopenj. En hrošč lahko uniči 2 - 4 poganjke. B. minor in B. piniperda spadata med nevarne primarne škodljivce.

V lubju od približno 5 m navzgor do krošnje so se v lubje zavrtale fleofagne ličinke in oblikovale svoje rovne sisteme. Determinacija vrste še ni zaključena in razvoj ličink bomo opazovali naprej.

Sušica najmlajših borovih poganjkov je bolezen, ki je v zadnjih 20. letih pri nas najhuje prizadela črni bor na Krasu. V začetku 80. let smo jo ugotovili na sušečih se najmlajših poganjkih črnega bora, v naslednjih desetletjih pa smo ugotovili, da je gliva sposobna prerasti tudi lubje starejših vej in povzročiti njihovo sušenje in v redkih primerih tudi sušenje celega drevesa. Domnevamo celo, da se patologija glive spreminja in iz relativno nenevarne povzročiteljice sušenja razvijajočih se poganjkov bora postaja parazit debelih vej in debla. Zaradi vse večje škodljivosti bolezni na borih sta jo obravnavala tudi dve doktorski disertaciji, ki sta bili opravljeni v Zagrebu (DIMINIĆ 1997) in Beogradu (MILJAŠEVIĆ 2000). Iz teh dveh del povzemamo tudi nasvete za ukrepanje.

Bolezen se pojavlja in lahko uniči bore na rastiščih, ki jim ne ustrezajo ali po večjih abiotskih stresih (predvsem po suši). Priporočajo posek dreves, ki imajo več kot 80 % krošnje odmrle. V sestojih, kjer bi bore želeli ubraniti pred boleznijo (parkovni nasadi, visokoproduktivne plantaže borov) lahko zaščitimo bore pred sušico najmlajših borovih poganjkov s škropljenjem s fungicidi (bordojska brozga, benomyl). Priporočajo dvakratno nanašanje (iz tal ali aviotretiranje) - sredi aprila in v začetku maja, vsake 3 ali 4 leta. Velika individualna variabilnost v dovzetnosti za bolezen kaže, da bi se z usmerjeno selekcijo na odpornost proti bolezni lahko pridobilo odporne klone, vendar tega doslej niso opravili. Gojitveni ukrepi v sestojih z bori so usmerjeni k pravočasnim redčenjem, da se preostalim drevesom omogoči optimalni razvoj in oskrbljenost z vodo in hranili. Sežig vseh sečnih ostankov, storžev itd. z namenom zmanjšati infekcijski potencial glive, ni učinkovit, ker gliva oblikuje ogromno število trosov v trosiščih na storžih še živih in zdravih dreves.

V bližini rdečega bora, ki je odmrl a je imel v krošnji še rjave iglice, smo našli trosnjak glive Sparassis crispa (Wulfen v Jacq.) Fr. (borov glivec). Gliva povzroča rjavo trohnobo črnjave rdečega bora in lahko zraste do 3 m visoko v deblo. Dolgotrajna okužba s to glivo lahko povzroči smolenje debla pri tleh in oslabi drevo. V kolikor je gliva močno razširjena v sestojih je dodatno negativno vplivala na odpornost gostitelja in povečala možnost okužbe s sušico najmlajših borovih poganjkov.

Zaključek

Rdeči bor na rastiščih nad in v bližini predora ljubljanske obvoznice se je pričel sušiti konec pomladi leta 2001. Jakost bolezni in njen obseg sta se povečevala do časa pregleda, to je do oktobra 2001. Sušica najmlajših borovih poganjkov močneje prizadane bore na rastiščih, ki so plitva in revna s hranili in na takih rastiščih so sušni stresi zaradi pomanjkanja padavin v vegetacijski dobi izrazitejši. V primeru sušenja rdečega bora je zanimivo vprašanje, ali je gradnja predora ljubljanske obvoznice spremenila vodni režim v tleh, saj je jakost bolezni najmočnejša prav nad novim predorom. Tega s fitopatološkimi raziskavami ne moremo niti potrditi niti zanikati. Spremenjen vodni režim v tleh bi lahko potrdili le z obsežnimi raziskavami, pri katerih bi morali poznati tudi vodni režim v tleh pred gradnjo predora.

V prizadetih sestojih odstranite vsa drevesa, ki imajo več kot 80 % krošnje suhe. Zaradi sušice najmlajših borovih poganjkov prizadeto drevje hitro naseljujejo primarni, sekundarni in terciarni škodljivci in obstoji nevarnost razmnožitve predvsem lubadarjev, ki napadajo bor (v tem primeru predvsem veliki in mali borov strženar, ki sta prisotna v povečani populaciji). Gliva Sphaeropsis sapinea povzroča tudi modrenje lesa v okuženih borih in les posušenih borov bo hitro modrel. Zaradi škodljivcev in modrenja lesa bo borova deblovina hitro postajala manj kakovostna in bo izgubljala vrednost. Zato naj bodo ukrepi izvedeni čim preje - končani morajo biti pred pomladjo 2002, ko bodo borovi podlubniki rojili. V letu 2002 se lahko sušenje rdečih borov zaradi sušice najmlajših borovih poganjkov nadaljuje, v kolikor bodo zopet nastopile vremenske razmere, ki bolezni omogočajo razvoj, to pa je predvsem suša. Velika količina ustreznega trofičnega materiala v gozdu lahko omogoči podlubnikom ugoden substrat za razmnoževanje, zato poostrite kontrolne in zatiralne ukrepe proti podlubnikom. Ustrezna je postavitev kontrolno - lovnih dreves na celotnem območju, ki ga je prizadela bolezen, npr. v mreži 200 X 200 m. Kontrolno - lovna drevesa redno kontrolirajte, jih pravočasno izdelajte (še breden se podlubniki zabubijo) in postavljajte nova, v kolikor bodo v celoti naseljena s podlubniki.

Sestavila: Mag. Dušan Jurc, Doc. dr. Maja Jurc

Direktor: prof. dr. dr. h.c. Niko Torelli

Ljubljana, 24. 10. 2001

V vednost:

- Jošt Jakša, CE ZGS

Viri

DIMINIĆ, D., 1997. Istraživanja gljive Sphaeropsis sapinea (Fr.) Dyko et Sutton na borovima u Hrvatskoj. Doktorska disertacija, Sveučilište u Zagrebu, Šumarski fakultet, 170 s.

MILJAŠEVIĆ, T., 2000. Proučavanje bioekologije gljive Sphaeropsis sapinea Dyko & Sutton - prouzrokovača propadanja Pinus vrsta u urbanim sredinama i prirodnim rezervatima. Doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu, Šumarski fakultet, 191 s.


Na vrh stranina vrh strani
Pogoji uporabe    Piškotki    Kazalo    Skrbnik strani